Kočevski rog obsega več kot petsto kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega sveta med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino. Najvišji vrh je 1099 m visoki Veliki Rog. Podnebje je sorazmerno hladno in vlažno, zato je bil človekov vpliv do nedavnega majhen. Tako so v pestrem naravnem okolju predvsem jelovo-bukovega gozda preživele vse slovenske zveri, pa tudi ujede, sove in druge prostoživeče živali. V Rogu so se ohranili tudi trije pragozdovi.
Zaradi težke prehodnosti, gozdnatosti in ostre klime je bil Rog gosteje poseljen šele v 14. stoletju, ko so ga naselili nemški koloni, poimenovani Kočevski Nemci ali Kočevarji. Ukvarjali so se predvsem s kmetijstvom, domačo obrtjo, predelavo lesa in krošnjarjenjem.
Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 je to območje pripadlo Italiji, zato so se Kočevski Nemci v zimi 1941/42 preselili v spodnje Posavje, odkoder je bilo poprej izgnanih več kot 36.000 Slovencev. Po izselitvi Kočevarjev je v Rogu ostalo nad štirideset izpraznjenih vasi in zaselkov. Danes jih prerašča gozd.
Prve skupine partizanov so se v Rogu pojavile že avgusta 1941. Ko pa je maja 1942 na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini nastalo veliko osvobojeno ozemlje, je Rog postal središče odpora in revolucije. Pri Kraljevem kamnu je do konca avgusta 1942 delovalo tudi njegovo vodstvo. Po veliki italijanski ofenzivi poleti 1942 (imenovani tudi "roška") se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja umaknilo v Polhograjske dolomite, vendar je že takrat odločilo, naj bo Rog namenjen za partizanske bolnišnice, delavnice, šole, tiskarne in skladišča.
Partizansko vodstvo se je vrnilo v Rog aprila 1943. Novo bivališče političnega vodstva so poimenovali BAZA 20. Z izjemo nekaj tednov po kapitulaciji Italije So v njej živeli in delali do decembra 1944, ko so se preselili v Črnomelj.

Skoraj hkrati se je tik pod Kragulji vrh, v BAZO 21, vselilo vojaško vodstvo: Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. V bližini Cinka pa sta bili zgrajeni BAZA 15 in BAZA 15a z višjo partijsko in višjo skojevsko šolo.
Po šestih tednih svobode ob kapitulaciji Italije je konec oktobra 1943 v Rogu potekala nemška ofenziva. Nemci so odkrili in uničili nekaj skladišč in tri prazne bolnišnice. Našli pa so tudi ranjence v bolnišnici Pugled in jih pobili.
Pri vasi Rampoha je delovala BAZA 80, v Srednji vasi pa BAZA 80a. Namenjeni sta bili za delovanje institucij, ustanovljenih februarja 1944 na zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju. Takrat so z delovanjem začeli Znanstveni institut, Denarni zavod, verska komisija, komisija za upravo razlaščene imovine ter odseki za izgradnjo ljudske oblasti, notranje zadeve, prosveto, gospodarstvo, finance, obnovo, zdravstvo, socialno skrbstvo, prehrano, gozdarstvo...
Sredi aprila 1945 so Nemci še enkrat napadli Rog, vendar so se morali umakniti, ne da bi dosegli kake uspehe.
Po končani vojni so enote Jugoslovanske armade v nekaterih breznih v Rogu pobile več tisoč slovenskih domobrancev, njihovih simpatizerjev in pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, vrnjenih z Vetrinjskega polja. Okoliščine pobojev še niso pojasnjene, ravno tako ni znano število pobitih. So pa znana štiri brezna, v katerih ležijo trupla. Največje je brezno pod Krenom, druga so še brezno v Macesnovi gorici, brezno v Rugarskem klancu in Dvojno brezno pri Cinkovem križu.
Danes je Rog skoraj popolnoma porasel z gozdom in ima le malo stalnih prebivalcev. Glavne dejavnosti so gozdarstvo, lov, kmetijstvo in turizem. Skupaj s širšo Kočevsko predstavlja enega redkih otokov še kvalitetno ohranjene narave v Sloveniji in Srednji Evropi.

BAZA 20 je edini na tak način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in je pomemben spomenik slovenske državnosti. Skupaj s še ohranjenima bolnišnicama Jelendol in Zg. Hrastnik je že od leta 1952 zakonsko zavarovana kot kulturni spomenik. V celoti je ohranjenih še vseh 26 barak. Strokovno zanje skrbi novomeška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine republike Slovenije, za muzejsko predstavitev pa od leta 1994 Dolenjski muzej Novo mesto, ki ima v Lukovem domu pod BAZO 20 sedež svoje dislocirane enote Kočevski rog. Ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo uspemo na leto restavrirati dve do štiri barake, odvisno od poškodovanosti posamezne barake. Obe bolnišnici sta že v celoti restavrirani, na BAZI 20 pa tiste barake, ki so bile v najslabšem stanju. Največji problem predstavlja zračna vlaga, pa tudi poškodbe zaradi zime so pogoste. Najbolj so prizadete strehe in ostrešja. Les je v večini še avtentičen in zelo si prizadevamo, da bi se ohranil še naprej. Manjša popravila in tekoča vzdrževalna dela opravimo sproti oz. po potrebi. Obnovljen je tudi že Bunker 44 v neposredni bližini BAZE 20.
Vloga in pomen BAZE 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16 na BAZI 20. V baraki št. 22 pa je prikazana razvejenost in pestrost partizanske dejavnosti v Rogu. Posebno podrobno so prikazane roške bolnišnice in delavnice. Njihovi začetki segajo v junij 1942, ko je na Daleč hribu začela delovati prva bolnišnica, v vasi Podstenice pa prve delavnice. Oboje je bilo požgano med roško ofenzivo, zato so kasneje začeli graditi konspirativne bolnišnice, za delavnice pa uporabili mline in žage v Starih Žagah. Prikazana je še dejavnost Znanstvenega instituta, Denarnega zavoda, odseka za šolstvo in odseka za kulturo pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. V Lukovem domu obiskovalci lahko vidijo kratek predstavitveni film o Kočevskem rogu, na voljo pa jim je tudi vodič.