Železniški odsek Logatec–Črni Vrh in zlasti nedokončan železniški predor pri Godoviču predstavljata enega najzanimivejših in hkrati najmanj znanih spomenikov tehniške dediščine iz obdobja prve svetovne vojne. Predor, ki so ga gradili med letoma 1916 in 1917, je bil zasnovan kot ključni objekt na načrtovani 28 kilometrov dolgi normalnotirni vojaški železnici, ki bi povezala Logatec s Črnim Vrhom in naprej proti Idriji ter zaledju soške fronte.
Zakaj je proga sploh nastala?
Potreba po novi železniški povezavi se je pojavila leta 1915, ko je zaradi intenzivnih bojev na soški fronti prišlo do prekinitev prometa na Bohinjski progi, ki je bila dotlej glavna oskrbovalna žila avstro-ogrske vojske. Nova trasa bi omogočila:
• hitrejši in varnejši transport vojakov,
• dovoz streliva, hrane in opreme,
• odvoz ranjencev,
• razbremenitev preobremenjenih cestnih poti čez Hrušico in Črni Vrh.
Avstro-ogrska vojska je zato projekt razglasila za strateško nujen, kar pojasnjuje izjemno hitro napredovanje del.
Gradnja: izjemen inženirski podvig
Dela na progi in predoru so potekala z izjemno intenzivnostjo. Vključevala so:
• ročno in strojno vrtanje v trdo apnenčasto podlago,
• gradnjo podpornih zidov in nasipov,
• izkop servisnih rovov,
• uporabo vojaških in civilnih delavcev, med njimi številnih vojnih ujetnikov.
Predor pri Godoviču je bil zasnovan kot dvocevni, kar je za tisti čas izjemno ambiciozno. Do prekinitve del je bilo izkopanih približno 400 metrov, pri čemer so vidni vsi gradbeni fazni odseki — od začetnih izkopov do skoraj dokončanih delov s profiliranimi stenami.

Nenaden konec gradnje
Oktobra 1917, po preboju pri Kobaridu in hitrem umiku italijanske vojske, se je strateška slika popolnoma spremenila. Avstro-ogrska vojska je napredovala globoko na italijansko ozemlje, zato proga ni bila več potrebna. Gradnjo so ustavili praktično čez noč, stroji so ostali tam, kjer so bili, in predor je ostal v stanju, v kakršnem ga vidimo danes.
Predor kot učilnica na prostem
Danes je godoviški predor izjemen primer učbenika gradnje železniških predorov z začetka 20. stoletja. Na kratkem, približno 400-metrskem odseku lahko obiskovalec jasno prepozna:
• začetne ročne izkope,
• faze širjenja profila,
• podporne konstrukcije,
• skoraj dokončane odseke,
• tehnične rešitve, značilne za vojaško gradnjo v izrednih razmerah.
Gre za eden redkih ohranjenih primerov nedokončane vojaške infrastrukture iz prve svetovne vojne na Slovenskem, ki ponuja dragocen vpogled v inženirske metode, logistične izzive in strateško razmišljanje tistega časa.