Bogojina – Plečnikova “bela golobica” med griči Goričkega
Bogojina, gručasto naselje na južnih obronkih Goričkega, je kraj, kjer se zgodovina, ljudska tradicija in vrhunska arhitektura srečajo v izjemno harmonično celoto. Prvič omenjena leta 1208, s trškimi pravicami od 1688, je Bogojina stoletja živela mirno, v ritmu panonske pokrajine. A v 20. stoletju je prav tu zrasla ena najpomembnejših sakralnih stavb moderne slovenske arhitekture – župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda, delo Jožeta Plečnika.
Cerkev, ki objema zgodovino
Ena najizvirnejših značilnosti bogojinske cerkve je njena dvojnost: nova cerkev iz let 1925–1927 dobesedno objema apsido stare romanske cerkve iz 14. stoletja. Plečnik ni želel porušiti stare cerkve, temveč jo je vključil v novo arhitekturno kompozicijo – kot dragoceno jedro, ki nosi spomin kraja.
-
Vstop v cerkev poteka skozi ohranjeni vhodni del stare cerkve,
-
nad staro ladjo pa se dviga kor nove cerkve, ki ustvarja dialog med stoletji.
Ta arhitekturna gesta je izraz Plečnikovega globokega spoštovanja do tradicije in njegovega prepričanja, da mora nova arhitektura rasti iz stare, ne proti njej.
Zvonik kot simbol – okrogel tloris in panonska mehkoba
Nova cerkev ima zvonik z okroglim tlorisom, kar je v slovenskem prostoru redkost. Plečnik je s tem ustvaril vertikalni poudarek, ki se mehko dviga nad gričevnato pokrajino. Zvonik deluje kot svetilnik v panonski ravnici, prepoznaven iz velike razdalje.
Plečnik in župnik Ivan Baša – ustvarjalno partnerstvo
Cerkev je nastala v času, ko je bil bogojinski župnik Ivan Baša (1875–1931), Plečnikov izjemno pomemben sodelavec. Baša je razumel arhitektovo vizijo in mu omogočil ustvarjalno svobodo, ki je bila ključna za nastanek tako izvirnega sakralnega prostora.
Notranjščina – dialog med kamnom, lesom in ljudsko umetnostjo
Plečnik je notranjščino zasnoval kot svetlo, zračno in simbolno bogato. Uporabil je materiale, ki so mu bili blizu, a jih je interpretiral na panonski način.
-
Stebri, oltarja, krstilnik, prižnica in obhajilna miza so iz podpeškega marmorja, kamna, ki ga je Plečnik pogosto uporabljal v Ljubljani.
-
Hrastov strop krasijo lončeni krožniki, delo domačih lončarjev iz Filovec in Bogojine.
-
Na glavnem oltarju stojijo vrči, prav tako delo lokalnih mojstrov.
S tem je Plečnik v cerkev vnesel duh panonske ljudske umetnosti, ki jo je povzdignil na raven sakralne simbolike. Cerkev tako ni le arhitekturni objekt, temveč galerija lokalne ustvarjalnosti.
Umetniška oprema – kiparji in slikarji v dialogu s prostorom
Cerkev bogatijo tudi dela pomembnih slovenskih umetnikov:
-
Kip Kristusa na pročelju in kip sv. Jožefa na stranskem oltarju je ustvaril kipar Lapuh iz Ljubljane.
-
Slika Vnebohoda nad glavnim oltarjem in Križev pot sta delo akademskega slikarja Janeza Mežana.
Ta umetniška dela dopolnjujejo Plečnikovo arhitekturo in ustvarjajo celostno sakralno izkušnjo.
Ohranjanje in prenova
Cerkev je bila:
-
zunaj prebeljena leta 1999,
-
notranjščina obnovljena leta 1998.
S tem je bila ohranjena njena izvirna svetloba, čistost in simbolna moč.
France Stele – priznanje najvišje stroke
Eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, akademik France Stele, je o bogojinski cerkvi zapisal, da jo lahko prištevamo med najpomembnejše in najzanimivejše arhitekture slovenske domovine. To priznanje potrjuje, da Bogojina ni le lokalni sakralni spomenik, temveč nacionalni arhitekturni biser.