Osp leži na jugozahodnem robu Slovenije, v zatrepu ozke doline pod monumentalnimi stenami Kraškega roba, kjer se flišna pokrajina Slovenske Istre nenadoma prelomi v dvignjeno apnenčasto planoto. Ta prelomna stopnja je rezultat tektonskega podrivanja Jadransko‑Apulijskega predgorja pod Zunanje Dinaride, kar je povzročilo dvig karbonatnih skladov in nastanek izrazite geomorfološke stopnje, ki jo danes poznamo kot Kraški rob. Prav nad dolino Osapske reke je ta rob najizrazitejši: apnenec je narinjen na fliš, zato se je zaradi različne odpornosti kamnin oblikovala kombinacija previsov, spodmolov, naravnih mostov in melišč.
Geomorfologija Ospa je tako neposredna postoperative tektonskih dvigov, razpokanosti apnenca in intenzivne korozije, ki ustvarja navpične stene, škraplje, jame in udore. V stenah nad vasjo se nahaja tudi jama Grad, kjer izvira Osapska reka; jama je obenem pomemben geomorfološki in zgodovinski element, saj so v njej ohranjeni ostanki srednjeveške utrdbe.
Osp je eno najstarejših slovenskih naselij. Prvič je izrecno omenjen leta 1067, kar ga uvršča med najstarejše kontinuirano poseljene vasi v Sloveniji. Njegova lega pod naravno zaščito previsnih sten je omogočala zgodnjo poselitev, čar potrjujejo tudi arheološki ostanki pri jami Grad. Vaško jedro je strnjeno, prepredeno z ozkimi uličicami in značilno istrsko‑kraško arhitekturo, ki se je ohranila zaradi izolirane lege in tradicionalnega načina gradnje.
Zgodovina Ospa je izrazito burna. V srednjem veku je jama Grad služila kot zatočišče pred turškimi vpadi, pozneje pa tudi v času beneško‑avstrijskih spopadov. Cerkev sv. Tomaža, ki stoji na robu vasi, je bila zgrajena v 18. stoletju in predstavlja osrednji kulturni spomenik vasi. V 19. in začetku 20. stoletja je bil Osp živahno kulturno središče: nekoč je imel okoli 800 prebivalcev, delovali so trije pevski zbori in pihalna godba. V prvi polovici 20. stoletja je vas doživela tudi politično napetost – domačini so se leta 1921 uprli fašističnim skupinam, kar je vodilo v nasilje in požige hiš.
Plezanje v Ospu se je začelo razvijati v drugi polovici 20. stoletja, ko so plezalci odkrili izjemno kakovost apnenčastih sten. Prve smeri so nastale v Veliki steni, kasneje pa se je plezanje razširilo še na Mišjo peč, ki je danes eno najpomembnejših evropskih plezališč. Osp je postal mednarodno znan zaradi tehnično zahtevnih smeri, velike višine sten (do 200 m) in izjemne naravne kulise.
