Pot povezovanja »Pod krošnjami« v Občini Cerklje na Gorenjskem povezuje naravne danosti, nepremično kulturno dediščino in zgodovinske poti predalpskega prostora. Trasa se začenja v dolini Adergasa, se vzpne na planoto Štefanja gora, vodi mimo kmetije Mežnar do cerkve sv. Štefana ter nadaljuje prek kmetijskih površin in travnikov s pogledom na južna pobočja Kamniško-Savinjskih Alp proti Zgornji in Spodnji Štefanji vasi. Od tam je mogoč krožni povratek v Adergas ali spust proti ravninskima naseljema Grad in Dvorje. Dolžina poti znaša 11 kilometrov, po zahtevnosti je opredeljena kot lahka, povprečen čas hoje pa znaša do tri ure. Večji del območja sodi med zavarovane naravne vrednote ter v evropsko varstveno omrežje Natura 2000. Trasa sledi zgodovinskim povezavam med višinskimi zaselki in nižinskimi naselji v dolini, ki so bila skozi stoletja medsebojno gospodarsko in oskrbovalno odvisna.

Arheološka preteklost in poznoantična poselitev

Širše območje Štefanje gore z razglednim platojem na 748 metrih nadmorske višine je imelo skozi različna zgodovinska obdobja strateški in zatočiščni pomen. Arheološke raziskave in terenski podatki potrjujejo, da gre za večplastno najdišče:

  • Na hribu so evidentirane sledi poselitve iz prazgodovinskih obdobij (kamena in bakrena doba) ter ostanki poznoantične višinske naselbine.

  • V terenu so prepoznavne umetno izravnane naselbinske terase ter sledovi obrambnih nasipov, ki so služili zaščiti pred nevarnostmi v nemirnem obdobju preseljevanja ljudstev (od 4. do 6. stoletja). V tem času se je prebivalstvo iz nižinskih, nebranjenih ravnic umikalo na težje dostopne, naravno zavarovane višinske točke.

  • Štefanja gora se v tem pogledu smiselno povezuje z drugimi bližnjimi strateškimi točkami pod Krvavcem, kot je Gradišče pri Stiški vasi, kjer so prav tako dokumentirana utrjena zatočišča iz prazgodovine in pozne antike.

Cerkev sv. Štefana in razvoj stavbe

Na vrhu vzpetine stoji podružnična cerkev sv. Štefana. Pisni viri vrh s tem imenom beležijo že leta 1132, kar posredno dokazuje zgodnjo sakralno rabo lokacije. Prvotna stavba, zabeležena kot kapela, se v virih izrecno omenja leta 1346. Leta 1650 je bila pozidana nova cerkev, ki je bila posvečena štiri leta kasneje. Leta 1736 so ji prizidali zvonik, v katerem je nameščen zvon iz istega leta. Leta 1804 je stavbo zajel požar po udaru strele. Domačini so jo obnovili in na novo pozidali leta 1805, s čimer je cerkev dobila današnjo prostorsko zasnovo s pravokotno ladjo, polkrožnim prezbiterijem in zvonikom z baročno kapo.

Konjereja in votivno izročilo

Zaradi razvite konjereje na cerkljanskem polju je sv. Štefan postal osrednji zavetnik lokalnih rejcev. Do prve polovice 20. stoletja je bila uveljavljena šega darovanja votivnih podob: lastniki konj so izdelali toliko voskastih ali lesenih figuric, kolikor živali so imeli pri hiši, jih v obredu nesli okrog glavnega oltarja ter jih tam pustili v zaobljubo in priprošnjo za zdravje živine. Ta navada se je kasneje preoblikovala v letni blagoslov konj, ki vsako leto 26. decembra, na god zavetnika, poteka na ravnici pod cerkvenim obzidjem.