Grad Žužemberk je eden najmogočnejših, zgodovinsko najbogatejših in vizualno najbolj prepoznavnih srednjeveških gradov na Slovenskem. Postavljen je na strmem skalnatem pomolu neposredno nad reko Krko, v samem osrčju Suhe krajine. Zaradi svoje naravno zavarovane in dominantne lege je skozi stoletja nadzoroval ključni rečni prehod, plovno pot ter trgovske in vojaške komunikacije med osrednjo Slovenijo, Dolenjsko in Belo krajino.

V zgodovinskih virih se utrdba prvič zanesljivo omenja leta 1295 kot Seisenberg (v različnih virih zapisano tudi kot Sosenberch, Seussenberg ali Seyßenberg). Ime izvira iz nemške besedne zveze za »suhi breg« ali »suho goro«, kar neposredno opisuje značilen zakraseli, brezvodni svet Suhe krajine, iz nemške oblike pa se je sčasoma razvilo današnje slovensko ime Žužemberk.

Zgodovinski razvoj in plemiška lastništva

Začetki grajske utrdbe segajo v 13. stoletje (po nekaterih virih in izročilu celo okoli leta 1000). Med prvotnimi gospodarji gradu so bili oglejski patriarhi in goriški grofje ter njihovi vazali, žužemberški vitezi (ministeriali von Seisenberg), ki so prevzeli ime po samem gradu.

Po izumrtju istrske veje goriških grofov leta 1374 je grad pripadel Celjskim grofom, po njihovem izumrtju leta 1456 pa je kot deželnoknežja posest prešel v roke Habsburžanov.

Prelomno leto za grad je bilo leto 1538, ko sta ga od cesarja Ferdinanda I. kupila brata Wolf Engelbert in Jurij Turjaški (Auersperg). Rodbina Auersperg je posest ohranila več kot štiri stoletja, vse do konca druge svetovne vojne. V 16. stoletju so Turjačani zaradi stalne nevarnosti turških vpadov grad korenito preuredili v mogočno renesančno trdnjavo: obdali so ga z masivnim obzidjem, strelnimi linami ter šestimi mogočnimi okroglimi obrambnimi stolpi (bastijami), ki so branili dostop s trške strani.

Znane osebnosti, povezane z gradom

Z gradom Žužemberk in rodbino Auersperg so tesno prepletene pomembne zgodovinske osebnosti:

  • Andrej Turjaški (Andreas von Auersperg, 1557–1594): Eden najslavnejših vojskovodij svojega časa, poimenovan tudi kranjski Ahil. Bil je eden izmed glavnih poveljnikov krščanske vojske v odločilni bitki pri Sisku leta 1593, kjer so uničujoče porazili vojsko Hasan paše Predojevića.

  • Janez Vajkard I. Turjaški (Johann Weikhard von Auersperg, 1615–1677): Rojen prav v Žužemberku, se je povzpel do položaja prvega ministra in tajnega svetnika na habsburškem cesarskem dvoru ter postal državni knez. Leta 1669 je za žužemberško posestvo ustanovil neprodajni družinski fidejkomis (dedno posestvo).

  • Wolf Engelbert Auersperg (1610–1673): Prav tako rojen v Žužemberku, vpliven kranjski deželni glavar, mecen umetnosti in vojaški poveljnik.

  • Ana von Eck (žena Ivana Turjaškega): Z njo je povezan eden najbolj tragičnih dogodkov na gradu. Leta 1575 jo je na grajskem dvorišču do smrti napadla udomačena grajska medvedka. V spomin nanjo so sredi dvorišča zasadili lipo, ki je kljubovala času več kot 400 let (do leta 1999).

Propad v 19. in 20. stoletju

Konec 18. stoletja, ko se je knežja veja Auerspergov preselila v udobnejši bližnji dvorec Soteska, je grad začel izgubljati svojo rezidenčno funkcijo. Do konca 19. stoletja so v njem delovali okrajno sodišče, zapori, davčni urad in šola, po njihovi izselitvi pa je stavba začela hitro propadati.

Dokončni udarec je grad doživel med drugo svetovno vojno. Ker je bila v njem utrjena močna domobranska in nemška postojanka, so ga februarja 1945 zavezniška letala močno bombardirala. Grad je bil skoraj v celoti porušen in požgan, po vojni pa je nekaj let pozneje popustil še del glavnega stolpa, zaradi česar je postal le še obsežna razvalina.

Sistematična obnova v zadnjih desetletjih

Prva prizadevanja za reševanje ruševine so se začela konec 60. let 20. stoletja (1969), ko so po konservatorskih načrtonih Ivana Komelja in Vlasta Kopača začasno sanirali in prekrili najdostopnejše stolpe, vendar so dela po letu 1978 za skoraj dve desetletji zastala.

Pravi preobrat se je zgodil leta 1997, ko je bila ustanovljena samostojna Občina Žužemberk in oblikovan poseben Odbor za obnovo gradu:

  • Konservatorska doktrina: Sprejet je bil pristop, da se v celoti rekonstruirajo zunanji gabariti renesančnega oboda, bastij in obzidja, notranje srednjeveško jedro in stanovanjski trakti pa se konservirajo in prezentirajo kot slikovita razvalina z berljivimi stavbnimi fazami.

  • Intenzivna gradbena sanacija (1997–2015): Sanirani so bili zunanji zidovi, statično utrjeni in pokriti vsi obrambni stolpi, obnovljena sta bila nekdanja grajska vinska klet ter urejen tlakovani plato glavnega dvorišča z odrom.

  • Dela v zadnjih letih: Obnova se je nadaljevala s statično sanacijo vstopnih stolpov, obzidnih ploskev in ureditvijo sodobne infrastrukture (vključno s sanitarijami in varnostnimi elementi za obiskovalce), sofinancirano s pomočjo evropskih skladov ter Ministrstva za kulturo. Hkrati je bil na trgu pred vhodom celostno obnovljen tudi znameniti litoželezni vodnjak.

Danes je grad Žužemberk osrednje kulturno, prireditveno in turistično središče Suhe krajine. Grajsko dvorišče vsako poletje gosti osrednje prireditve ob Trških dneh, srednjeveške dneve, koncerte in gledališke predstave ter privablja številne domače in tuje obiskovalce.