Presihajoče jezero je naravni hidrološki fenomen zaprte kotanje ali ravnice (najpogosteje na kraškem polju), ki se v obdobju obilnih padavin ali taljenja snega napolni z vodo iz površinskih in podzemnih pritokov, v sušnem obdobju pa delno ali v celoti presahne. Za razliko od stalnih jezer nima stalnega površinskega odtoka, temveč se voda iz njega odvaja predvsem z vertikalnim ponikanjem v zakraselo podzemlje.
Mehanizem delovanja
Delovanje presihajočega jezera temelji na nihanju gladine kraške podtalnice in pretočne zmogljivosti podzemnih kanalov:
-
Polnjenje (faza ojezeritve): Ob dolgotrajnem deževju ali taljenju snega podzemni kraški kanali ne morejo sproti odvajati vse vode. Kraška podtalnica se hidrostatsko dvigne, voda pa privre na površje skozi kraške izvire, bruhalnike in estavele (odprtine, ki ob visoki vodi delujejo kot izviri, ob upadanju pa kot požiralniki). Polje se spremeni v obsežno jezero.
-
Praznjenje (faza presiha): Ko se dotok vode zmanjša in raven kraške podtalnice upade, začne voda skozi ponikovalnice, požiralnike, jame in talne razpoke vertikalno odtekati v podzemlje. Jezero se postopoma izprazni, dno pa se znova spremeni v suhe travnike, polja ali pašnike.
Primeri in posebne oblike
-
Cerkniško jezero: Najbolj znano in raziskano presihajoče jezero na svetu, ki ob polni ojezeritvi pokriva do 30 km² površine in velja za svetovno zibelko preučevanja tega pojava.
-
Pivška presihajoča jezera: Sistem 17 manjših občasnih jezer v Zgornji Pivki (npr. Palško in Petelinjsko jezero), ki se polnijo izključno ob izrazitem dvigu kraške podtalnice skozi estavele in talne razpoke.
-
Poplavna jezera s presihajočim značajem: Nekatera poplavna območja (kot je Ljubljansko barje) nimajo klasičnega vertikalnega kraškega ponikanja, temveč vodo zadržujejo zaradi neprepustnih tal in zamašenih površinskih odtokov. Ob ekstremnih hidroloških dogodkih kljub temu prevzamejo značaj obsežnega jezera, vendar z daljšo frekvenco polnjenja in praznjenja.