Zgornja trdnjava Kluže, znana kot Werk Hermann, Fort Hermann ali Wehr Rombon, stoji približno 114 metrov nad spodnjo trdnjavo Kluže in je bila zasnovana kot dodatna topniška zaporna utrdba, ki naj bi dopolnila obrambo Bovške kotline. Avstro‑ogrski vojaški inženirji so konec 19. stoletja spoznali, da je spodnja trdnjava zaradi razvoja eksplozivnih granat (ekrazit) postala ranljiva in neprimerna za obrambo pred sodobnim topništvom. Zato so se odločili za gradnjo nove utrdbe na strmem pobočju Rombona, kjer bi topovi lahko nadzorovali dostop iz smeri Predela in Goriške cesarske ceste.
Dostopna cesta in gradnja
Dostop do gradbišča je bil izjemno zahteven. V prepadne stene nad spodnjo trdnjavo so morali vsekati 1292 metrov dolgo vojaško cesto, ki je s pomočjo 113 metrov dolgega predora in ene serpentine premagala višinsko razliko 114 metrov. Predor je bil opremljen s strelnimi in opazovalnimi linami, ki so omogočale nadzor nad cesto proti Predelu.
Arhitekturna zasnova in utrditev
Trdnjava je bila zgrajena okoli leta 1900 in kasneje dograjena do leta 1906. Zasnovana je bila v obliki črke L, kar je omogočalo učinkovito razporeditev topniških in opazovalnih položajev. Njene ključne značilnosti so:
• jugozahodni del z naklonom 45°, močno utrjen z betonom in masivnimi tonalitnimi kvadri,
• dodatni jekleni ščiti ob topovskih položajih,
• na vrhu utrdbe sta bili nameščeni dve vrtljivi topniški kupoli z jeklenim oklepom, oblikovani po vzoru ladijskih topniških stolpov,
• notranji prostori so bili zasnovani za posadko, skladišča streliva in opazovalne točke.
Trdnjava je bila del sistema šestih koroških utrdb, ki so varovale dostop do Trbiža in notranjosti Avstrije. Ime Werk Hermann je dobila po stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu, poveljniku trdnjave Predel v času Napoleonovih vojn.
Prva svetovna vojna in italijansko obstreljevanje
Ob izbruhu prve svetovne vojne je bila trdnjava – tako kot številne druge avstro‑ogrske utrdbe – že zastarela. Razvoj težkega topništva je presegel njene obrambne zmogljivosti. Italijanska vojska je po vstopu v vojno proti Avstro‑Ogrski 18. julija 1915 začela intenzivno obstreljevati utrdbo iz več smeri:
• z območja Neveljskega prevala na Rombonu,
• z oddaljenih položajev za Kaninom v Reklanski dolini, približno 13 kilometrov stran.
Italijani so izstrelili več kot 3000 težkokalibrskih granat, med njimi tudi 305‑milimetrske. Približno 200 granat je neposredno zadelo trdnjavo in jo skoraj popolnoma uničilo. Posadka je utrdbo opustila, topove pa so demontirali in jih prenesli v nove položaje v felskavernah na Svinjaku, kjer so ostali do konca vojne.
Strateški pomen in usoda po uničenju
Werk Hermann je bil zasnovan kot ključna točka obrambe Bovške kotline, vendar je zaradi hitrega tehnološkega razvoja postal zastarel še pred prvo svetovno vojno. Njegova usoda je bila podobna številnim utrdbam Avstro‑Ogrske: monumentalno grajene, a nemočne proti modernim težkim granatam.
Po uničenju leta 1915 trdnjava ni bila več obnovljena. Danes stoji kot slikovita, a dramatična ruševina, ki obiskovalcem ponuja vpogled v vojaško arhitekturo preloma stoletja in brutalnost topniškega bojevanja na soški fronti.