Vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne v Logu pod Mangrtom je eno najpretresljivejših obeležij soške fronte in pomemben spomin na vojake, ki so padli na zahtevnih gorskih bojiščih pod Rombonom. V osrednjem delu pokopališča stoji izrazit spomenik, ki so ga avstro-ogrske vojaške oblasti postavile v čast padlim branilcem tega območja.
Spomenik prikazuje gorskega strelca in bošnjaškega vojaka s fesom – dve značilni podobi večnacionalne avstro-ogrske vojske. Ustvaril ga je češki kipar Ladislav Kofránek (1880–1954), ki je leta 1917 služil na soški fronti in je motiv črpal iz lastnih izkušenj ter spoštovanja do tovarišev različnih narodnosti. Njegovo delo združuje realizem, pieteto in simboliko vojaškega bratstva v izjemno težkih razmerah visokogorskega bojevanja.
Na pokopališču je pokopanih približno 800 vojakov, med njimi največ pripadnikov 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka – enega najbolj prepoznavnih in cenjenih polkov avstro-ogrske vojske.

Bosansko-hercegovski pehotni polki (pogosto imenovani bošnjaški polki ali Bošnjaki) so bili ena najbolj prepoznavnih, cenjenih in hkrati najbolj obremenjenih enot avstro-ogrske vojske. Ustanovljeni so bili po letu 1878, ko je Avstro-Ogrska prevzela upravo nad Bosno in Hercegovino, in so hitro postali sinonim za vzdržljivost, pogum in izjemno bojevalsko sposobnost.

Organizacija in posebnosti

Bosansko-hercegovski polki so bili sestavljeni iz pripadnikov različnih etničnih in verskih skupin – muslimanov, pravoslavcev in katoličanov – vendar so bili v javnosti in vojaški tradiciji najpogosteje povezani z muslimanskimi vojaki, ki so nosili značilni rdeči fes. Ta je postal njihov simbol in prepoznavni znak na bojiščih.


Posebnosti teh polkov:

• Strogo usposabljanje v goratem terenu, ki je odlično ustrezalo razmeram na soški fronti.
• Izjemna fizična pripravljenost, ki je omogočala dolgotrajne pohode, nočne premike in delovanje v težkih vremenskih razmerah.
• Visoka disciplina in močan občutek pripadnosti enoti.
• Odličnost v bližinskem boju, zaradi česar so jih italijanski vojaki pogosto omenjali z velikim spoštovanjem – in strahom.
• Večjezičnost, saj so se morali sporazumevati v nemščini, bosanščini in pogosto tudi v lokalnih narečjih na območjih, kjer so delovali.

Vloga na soški fronti

Na soški fronti so bošnjaški polki igrali ključno vlogo, zlasti na najtežjih gorskih odsekih. Delovali so na položajih, kjer so bile razmere med najzahtevnejšimi v celotni vojni:
• Rombon,
• Krn,
• Batognica,
• Mrzli vrh,
• Čukla,
• Zgornje Posočje.
Tu so se soočali z ekstremnimi razmerami: mraz, sneg, plazovi, strmi skalni tereni in stalno italijansko obstreljevanje. Kljub temu so bili pogosto med zadnjimi, ki so zapustili položaje, in med prvimi, ki so jih ponovno zavzeli.
Italijanski viri jih opisujejo kot “neustrašne, hitre in smrtonosno učinkovite v nočnih napadih”, avstro-ogrski poveljniki pa so jih pogosto navajali kot zgled vojaške vztrajnosti.

4. bosansko-hercegovski pehotni polk

Pripadniki 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka, ki so najštevilčnejši med pokopanimi v Logu pod Mangrtom, so bili med najbolj izpostavljenimi enotami na Rombonu. Njihove izgube so bile izjemno visoke, kar odraža brutalnost bojev na tem območju. Polk je bil znan po svoji sposobnosti, da je kljuboval italijanskemu pritisku tudi v razmerah, ko so bile druge enote že na robu vzdržljivosti.