Ljubljana - Plečnikova hiša na Trnovem (1924-30). Arhitekt Jože Plečnik se je leta 1921 naselil v pritlični trnovski hiši na Karunova 4, ki ji je v letih 1923–25 na zahodni strani dozidal valjasti prizidek, po dokupu sosednje hiše leta 1928 pa na južni strani še zimski vrt. Tu je mojster do pozne starosti v zasebnosti živel odmaknjeno in samosvoje življenje.
Po Plečnikovi smrti leta 1957 se je v hišo naselil njegov nečak Karel Matkovič, ki je začel urejati obsežno mojstrovo zapuščino načrtov in korespondence. Njemu gre zahvala, da se je v hiši skoraj nedotaknjena ohranila vsa dragocena Plečnikova dediščina. Po Matkovičevi smrti leta 1971 so se dediči odločili za prodajo hiše z vso zapuščino mestu Ljubljani, ki je čez leto prav na tej osnovi ustanovilo Arhitekturni muzej Ljubljana. Ta se je 1. aprila 1972 konstituiral prav v Plečnikovi hiši in je v njej do leta 1992, ko se je večina oddelkov preselila v prenovljene prostore gradu Fužine.
Plečnikova hiša je bila urejena in odprta za javnost leta 1974. V hiši na Karunovi 6 je bila leta 2001 v pritličju urejena recepcija za obiskovalce, v nadstropju pa depojski prostori Plečnikove zbirke. Plečnikova zbirka je bila leta 2009 razglašena za spomenik državnega pomena. Sestavlja jo kompleks Plečnikovih hiš na Karunovi 4 in 6 z ohranjenim originalnim inventarjem ter pripadajoči vrt z lapidarijem.
Celovita prenova kompleksa Plečnikove hiše je bila izvedena med leti 2013–2015 pod vodstvom konservatorke Irene Vesel in arhitektke Maruše Zorec. Prenovljena hiša je ponovno odprla svoja vrata konec septembra 2015. V novo pridobljenih prostorih je zaživela nova stalna razstava Plečnik, prostori za občasne razstave, študijski center ter muzejska trgovina.
Danes si obiskovalec lahko ogleda vežo, hodnik, kuhinjo, spalnico s kopalnico, malo sprejemnico, okroglo stopnišče, atelje v nadstropju ter zimski vrt. Ogled hiše je zaradi svoje izjemnosti in občutljivosti možen samo s strokovnim vodstvom. Plečnikova hiša ostaja pomembno študijsko središče z dostopom do digitaliziranih načrtov, korespondence s sodobniki, kot so Otto Wagner, Tomaš G. Masaryk in Ivan Hribar, ter dragocenih fotografij in modelov.
Zapisala: Ana Porok, muzejska svetovalka MGML (citirano: december 2016)