Begunje

Paviljona nad Begunjami – Jožamurka in Brezjanka: Plečnikova sakralna krajina med tradicijo, naravo in arhitekturno poezijo

Paviljona Jožamurka in Brezjanka, zgrajena v letih 1938–1939, sta med najnežnejšimi, a hkrati najizrazitejšimi primeri Plečnikovega oblikovanja sakralne krajine. Nastala sta po naročilu usmiljenk reda sv. Vincencija Pavelskega, ki so želele na pobočju nad Begunjami ustvariti prostor za premišljevanje, molitev in umik v naravo. Arhitekt Jože Plečnik je nalogo sprejel z značilno občutljivostjo do prostora, tradicije in simbolike, rezultat pa je dvojica paviljonov, ki združujeta antično arhitekturo, ljudsko gradnjo in sakralno simboliko v edinstveno celoto.

Jožamurka – kapelica kot antični tempelj

Plečnik je načrte za paviljon s kapelico sv. Jožefa izdelal v letih 1937–1938. Že na prvi pogled je jasno, da je Jožamurka zasnovana kot reinterpretacija antičnega templja – motiv, ki ga je Plečnik pogosto uporabljal, kadar je želel poudariti dostojanstvo, večnost in sakralnost prostora.

Značilnosti Jožamurke:

• streha, ki počiva na stebrih z dorskimi kapiteli,

• stebri, zidani iz kombinacije kamna in opeke, kar ustvarja topel, skoraj arhaičen videz,

• odprta zasnova, ki omogoča neposreden stik z naravo,

• preprosta, a izrazito simbolna kompozicija.

Ime Jožamurka izhaja iz posvetitve sv. Jožefu, zavetniku kapelice, in nosi pridih domačnosti, ki ga Plečnik pogosto vnaša v svoja dela – monumentalnost vedno uravnoteži s človeško mero.

Brezjanka – odprta lopa kot prostor tišine in kontemplacije

Le nekaj korakov stran stoji Brezjanka, odprta lopa, ki dopolnjuje sakralno krajino Jožamurke. Če je prva bolj tempeljska, je Brezjanka izrazito rustikalna, skoraj pastirska.

Njene ključne značilnosti:

• streho nosi šest masivnih hrastovih stebrov,

• streha je krita z betonskimi ploščicami, kar združuje tradicijo in sodobnost,

• tla so okrašena z mozaiki iz proda, opeke in keramike, ki ustvarjajo subtilen ornament,

• na osrednjem stebru je nekoč stal kip Marije, ki je prostoru dajal jasno sakralno identiteto.

Brezjanka deluje kot zunanji oltar, prostor za tiho molitev ali skupno pobožnost, hkrati pa kot arhitekturni poudarek v krajini.

Arhitektura, ki raste iz krajine

Oba paviljona sta zasnovana tako, da ne dominirata nad prostorom, temveč iz njega izhajata. Plečnik je mojstrsko uporabil:

• lokalne materiale,

• tradicionalne gradbene tehnike,

• preproste geometrije,

• simbolne poudarke,

da je ustvaril sakralno krajino, ki je hkrati arhitekturna in naravna. Paviljona delujeta kot postaji na poti, kot prostori, kjer se človek ustavi, zadiha in se zazre vase.

Pomen paviljonov v Plečnikovem opusu

Jožamurka in Brezjanka sta del Plečnikovega širšega razmišljanja o sakralnem prostoru izven cerkve. Podobno kot pri ureditvi Žale ali pri številnih kapelicah in znamenjih po Sloveniji je tudi tukaj ustvaril arhitekturo, ki ni vezana na monumentalnost, temveč na duhovno izkušnjo.

Paviljona kažeta:

• Plečnikovo mojstrstvo v oblikovanju majhnih arhitektur,

• njegovo sposobnost povezovanja antičnih motivov z ljudsko tradicijo,

• občutek za krajino in naravni ritem,

• spoštovanje do naročnikov in njihove duhovne potrebe.