Limbarska gora, ki se dviga 773 metrov nad morjem, je že stoletja pomembna točka v osrednji Sloveniji. Njeno ime izhaja iz nemškega Lilienberg (Gora lilij), kar se je skozi čas preoblikovalo v Limberg, Limbarska gora in druge različice. V srednjem veku je bila sedež Limbarskih gospodov, ministerialov grofov Andeških, ki so imeli grad na severnem grebenu gore. Grad je bil strateško postavljen, a je že v Valvasorjevem času propadel.
Danes je Limbarska gora priljubljena izletniška točka, ki združuje naravno lepoto, kulturno dediščino in rekreacijo. Na samem vrhu stoji cerkev sv. Valentina, ki je ena najlepših podeželskih baročnih cerkva v Sloveniji. Gre za romarsko podružnično cerkev župnije Moravče, zgrajeno okoli leta 1735, čeprav nekateri viri omenjajo, da je bila prva cerkev na tem mestu postavljena že leta 1667.
Cerkev je zasnoval Gregor Maček mlajši, eden najpomembnejših slovenskih baročnih arhitektov. Njena ladja ima obliko razpotegnjenega osmerokotnika, prezbiterij pa je skoraj kvadraten in v vogalih zaobljen s pilastri. Zunanjost cerkve je presenetljivo preprosta, okrašena le z naslikanimi šivanimi robovi, medtem ko je notranjost bogato členjena z dorskimi pilastri in slavoloki.
Notranjost krasi veliki oltar in šest stranskih oltarjev iz črnega marmorja, izdelanih med letoma 1736 in 1743. Eden izmed njih, oltar sv. Egidija, vsebuje sliko Valentina Metzingerja. Leta 2014 je bila cerkev strokovno restavrirana, kar je še dodatno poudarilo njen kulturni pomen.
Limbarska gora je dostopna iz več smeri — iz Moravč, Blagovice, Trojan in drugih krajev. Pohodniki lahko izbirajo med številnimi potmi, kot sta Evropska pešpot E6 in Rokovnjaška pot. Na vrhu se odpirajo čudoviti razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe in Ljubljansko kotlino.
Leta 1999 je Limbarska gora doživela svojo prvo digitalno vizualizacijo v okviru projekta MojaSlovenija. Ta projekt si prizadeva za digitalno dokumentiranje slovenske naravne in kulturne dediščine. S tem je postala pionirski primer digitalnega ohranjanja identitete v Sloveniji.