![]() |
SLOVENIJA | GRADOVI |
Grad Snežnik
|
|
Grad Snežnik leži na robu vasice Kozarišče - 2,5 km južno od Loža (28 km JV od Cerkniškega jezera ). Ime Snežnik (Schneeberg) je bilo prvič omenjeno leta 1461, toda prvi pisni viri o gradu so iz leta 1269. Grad stoji v bližini najvišje slovenske gore, ki ni v Alpah - Snežniku . Zelo lepo je ohranjena notranja oprema, ki je večinoma iz 19-tega stoletja. Do gradu vodi dvoločen kamnit most, ki povezuje grad preko ribnika, ki je nastal z zajezitvijo kraškega izvira. Grad je od leta 1983 odprt za ogled. Od leta 2005 do 2008 je bil grad prenovljen. Današnji upravnik (2015) je Narodni muzej Slovenije. Po obnovi leta 2008 je romantični grad Snežnik na Notranjskem, eden od dveh v Sloveniji z ohranjenimi avtentičnimi interierji, spet odprt za javnost. Na bližnji strateški točki ob robu Loške doline je stala že rimska postojanka. Prvič se gospodje Snežniški omenjajo v 13. stoletju. Grad je bil v poznejših stoletjih v lasti uglednih kranjskih plemiških družin Lamberg, Scheyer, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg (Turjaških) in Lichtenberg; v 17. stoletju je bil pomembno upravno središče tega dela Notranjske. Prvotna utrjena postojanka je s pozidavami dobila renesančne in baročne stavbne prvine, ohranjeni so še lepi tramovni stropi. Sedanja grajska podoba s predzidjem in stolpi je iz 2. polovice 19. stoletja, potem ko ga je skupaj z obsežnimi gozdovi leta 1853 kupila in kot poletno in lovsko rezidenco temeljito obnovila nemška družina saških knezov Schönburg-Waldenburg. Leta 1867 je postal knez pokrovitelj prve kranjske slovenske gozdarske šole, parna žaga je spodbudila začetek lesne industrije v dolini, odstrel redkih živali v gozdovih je bil prepovedan. Do konca 2. svetovne vojne je vzorno vodeno posestvo (zadnji oskrbnik Leon Schauta) dajalo priložnost za zaslužek številnim domačinom. Sprehod skozi štiri grajske etaže nam pričara vzdušje izpred stotih in več let, saj so grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom in drugo opremo iz druge polovice 19. stoletja. Saloni in spalnice knezov Hermana in Ulrika, pa kneginje Ane ter sobe za goste so urejeni prijetno in udobno, s številnimi historističnimi sedežnimi garniturami s prvotnim oblazinjenjem in ornamentiranimi pečmi. Stene krasijo družinski portreti, stare fotografije in grafike. Posebnost je soba v egipčanskem slogu iz začetka 20. stoletja. K domačemu vzdušju nekdanjega počitniškega bivališča prispevajo klavir, biljard in drobna oprema. Sčasoma se je v gradu nabralo precej lovskih trofej, na primer več kot sto let star nagačen medved. V spodnji veži so vzidani rimski nagrobniki, na steni je velik bakrorezni zemljevid dežele Kranjske iz leta 1744; dragocen je ornamentalni usnjeni antependij iz 17. stoletja iz sosednje cerkve v Šmarati. Prostori v predzidju so namenjeni občasnim razstavam, v pritličju je poročna dvorana. Zunaj pod gankom visi drevak, s kakršnim so se domačini vozili po poplavljenih travnikih.
|
MojaSlovenija.si |
(c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2020 |