| 
         
          
          Grad Snežnik leži na robu vasice Kozarišče
            - 2,5 km južno od Loža (28 km JV od 
            Cerkniškega jezera
            ). Ime Snežnik (Schneeberg)
            je bilo prvič omenjeno leta 1461, toda prvi pisni viri o gradu so iz leta
            1269. Grad stoji v bližini najvišje slovenske gore, ki ni v Alpah - 
            Snežniku
            . Zelo lepo je ohranjena notranja oprema, ki
        je večinoma iz 19-tega stoletja. Do gradu vodi dvoločen kamnit most, ki povezuje grad preko ribnika, ki je nastal z zajezitvijo kraškega izvira.  Grad je od leta 1983 odprt za ogled. Od leta 2005 do 2008 je bil grad prenovljen. Današnji upravnik (2015) je Narodni muzej Slovenije. 
          
          Po obnovi leta 2008 je romantični grad Snežnik na Notranjskem, eden od  dveh v Sloveniji z ohranjenimi avtentičnimi interierji, spet odprt za javnost. Na bližnji strateški točki ob robu Loške doline je stala že rimska  postojanka. Prvič se gospodje Snežniški omenjajo v 13. stoletju. Grad je bil v  poznejših stoletjih v lasti uglednih kranjskih plemiških družin Lamberg,  Scheyer, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg (Turjaških) in Lichtenberg; v 17.  stoletju je bil pomembno upravno središče tega dela Notranjske. Prvotna utrjena  postojanka je s pozidavami dobila renesančne in baročne stavbne prvine,  ohranjeni so še lepi tramovni stropi. Sedanja grajska podoba s predzidjem in  stolpi je iz 2. polovice 19. stoletja, potem ko ga je skupaj z obsežnimi  gozdovi leta 1853 kupila in kot poletno in lovsko rezidenco temeljito obnovila  nemška družina saških knezov Schönburg-Waldenburg. Leta 1867 je postal knez  pokrovitelj prve kranjske slovenske gozdarske šole, parna žaga je spodbudila  začetek lesne industrije v dolini, odstrel redkih živali v gozdovih je bil  prepovedan. Do konca 2. svetovne vojne je vzorno vodeno posestvo (zadnji  oskrbnik Leon Schauta) dajalo priložnost za zaslužek številnim domačinom.  Sprehod skozi  štiri grajske etaže nam pričara vzdušje izpred stotih in več let, saj so  grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom in drugo opremo iz druge  polovice 19. stoletja. Saloni in spalnice knezov Hermana in Ulrika, pa kneginje  Ane ter sobe za goste so urejeni prijetno in udobno, s številnimi  historističnimi sedežnimi garniturami s prvotnim oblazinjenjem in  ornamentiranimi pečmi. Stene krasijo družinski portreti, stare  fotografije in grafike. Posebnost je soba v egipčanskem slogu iz začetka 20.  stoletja. K domačemu vzdušju nekdanjega počitniškega bivališča prispevajo  klavir, biljard in drobna oprema. Sčasoma se je v gradu nabralo precej lovskih  trofej, na primer več kot sto let star nagačen medved. V spodnji veži so  vzidani rimski nagrobniki, na steni je velik bakrorezni zemljevid dežele  Kranjske iz leta 1744; dragocen je ornamentalni usnjeni antependij iz 17.  stoletja iz sosednje cerkve v Šmarati. Prostori v predzidju so namenjeni  občasnim razstavam, v pritličju je poročna dvorana. Zunaj pod gankom visi  drevak, s kakršnim so se domačini vozili po poplavljenih travnikih. 
          
           
          Beli  grad, ki se tiho zrcali v izvirski vodi ribnika z racami mlakaricami, kleni in  potočnimi postrvmi, je obdan z velikim parkom z drevoredi in jasami. Na eni  izmed njih na sprehodu v prijetnem poletnem hladu naletimo na kip boginje lova  Diane. Okolica je očarljiva v vseh letnih časih, tudi pozimi, ko se nad  zaledenele travnike spustijo skrivnostne meglice. Mimo gradu sta speljani  evropska pešpot E6 in pohodniška Krpanova pot. Pokrajina vabi h kolesarjenju in  ježi, nedaleč je Križna jama. 
           
          Dandanes  je grad na obronkih obsežnih jelovo-bukovih gozdov oddaljen od hrupnih  prometnic in idealno izhodišče za izlete po prelepem kraškem svetu. Od tod se  širijo gozdovi na jug vse do slikovite soimenjakinje gore Snežnikblizu  hrvaške meje in na vzhod, kjer se s kočevskimi gozdovi zlivajo v enega zadnjih  velikih evropskih gozdnih kompleksov. Enkratno naravno okolje je dom  raznovrstnim rastlinam in živalim, medvedom, divjim prašičem, volkovom in  risom, pa pticam, mali divjadi, srnjadi in jelenjadi. 
        (vir: Narodni  muzej Slovenije, URL: https://www.nms.si/, 1.  Januar 2015) 
        
       |