Željnske jame
Željnske jame so eden najzanimivejših kraških pojavov Kočevskega, skrit vodoraven jamski sistem, ki se v dolžini približno 1600 metrov razteza pod pobočji Kočevskega Roga. Skozi rove teče Rudniški potok, ki se podzemno pretaka proti Podturnu, kjer ponovno privre na dan v potoku Radeščica, pritoku reke Krke. Ta podzemna pot je del širšega kraškega sveta, v katerem voda ne sledi površinskim mejam, temveč lastni logiki razpok, rovov in udornic, ki jih je sama izdolbla.
Jame ležijo presenetljivo plitko pod površjem – stropovi so debeli le dva do pet metrov. Prav ta tankost kamnitega pokrova je skozi stoletja povzročila številne udore, ki so nekdaj enoten jamski sistem razdelili v tri ločene skupine rovov. Kljub razdrobljenosti pa Željnske jame še vedno požirajo vodo bližnjih potokov in jo pod površjem vodijo proti Krki. Rovi so pretežno erozijskega značaja, oblikovani z močjo tekoče vode, ki je brusila apnenec, širila prehode in ustvarjala dvorane. Siga je razvita le na posameznih mestih, najlepše pa je bila nekoč zasigana Kapelica pri Jami pri Koritu, danes žal nedostopna zaradi debele plasti premogovega prahu.
Posebnost Željnskih jam, ki jih pozna vsak, ki je kdaj pozimi zašel v ta del Kočevskega, so ledeni kapniki. V mrzlih zimah, ki so za Kočevsko skoraj pregovorne, se v vhodnih delih jam oblikujejo mogočne ledene sveče, ledeni stebri in prosojne zavese, ki spremenijo jamski prostor v krhko ledeno dvorano. Ti kapniki nastanejo iz počasnega kapljanja vode, ki v ledenem zraku zamrzne v plasti, in so eden najlepših, a tudi najminljivejših pojavov Željnskih jam.
Najbolj znana in najlažje dostopna med jamami je Ciganska jama. V njenem vhodnem delu se je tanek strop večkrat udrl, zato je nastalo več naravnih oken, ki dajejo jami poseben, skoraj pravljičen značaj. Ime je dobila po Romih – nekoč imenovanih »Cigani« – ki so jamo uporabljali kot zavetje, bivališče ali hlev za konje. A človeška prisotnost v Željnskih jamah je veliko starejša.
Jame so pomembno arheološko najdišče, ki priča o neprekinjeni rabi prostora od železne dobe do paleolitika. Pred skoraj 20.000 leti si je ledenodobni človek v njih uredil lovsko postojanko. Arheološka izkopavanja med letoma 1963 in 1976 so razkrila ostanke oglja, živalske kosti ter bogat nabor kamnitih orodij: strgala, kline, praskala in koščene šile. Ti predmeti so drobci življenja ljudi, ki so v času ostrih klimatskih nihanj iskali zavetje v toplini podzemlja in se preživljali z lovom na živali, ki so se selile po gozdovih današnjega Kočevskega.
Nekoč je bil celoten sistem Željnskih jam prehoden in je imel značaj razvejanega tunela, ki je povezoval Ciganske jame z Jamo pri Koritu. Danes je prehod onemogočen. Rudniški potok je v jame naplavil velike količine premogovega prahu, ki se je spremenil v gosto, židko blato in zamašil rove. Ta usedlina je močno poškodovala jamski ekosistem. Nekdaj bogata podzemna favna je skoraj izginila, med drugim tudi človeška ribica, ki jo danes iz podzemlja naplavijo le še visoke vode.
Željnske jame so utrpele tudi posledice človeškega obiska. Njihova lahka dostopnost je privabljala številne radovedneže, ki so si svetili z baklami in zadimili sige, lomili kapnike, pisali po stenah ali pa jame uporabljali kot odlagališče odpadkov. Vse to je pustilo neizbrisne sledi, ki jih narava le počasi prekriva.
Kljub temu pa Željnske jame ostajajo izjemno pomemben del slovenske naravne dediščine. Uvrščene so na seznam najpomembnejših naravnih vrednot Slovenije in so z odlokom Občine Kočevje razglašene za naravni spomenik lokalnega pomena. Njihova vrednost ni le v geologiji ali arheologiji, temveč tudi v zgodbi, ki jo pripovedujejo – zgodbi o vodi, ki si utira pot skozi kamen; o človeku, ki je v temi našel zavetje; o naravi, ki je hkrati nežna in neizprosna; in o prostoru, ki kljub ranjenosti ohranja svojo tiho, skrivnostno lepoto.
V tej zgodbi ima svoje mesto tudi dokumentiranje jam. Prvi poskus celovite vizualne predstavitve Željnskih jam je bil opravljen že leta 2000, ko je bilo mogoče še slediti nekaterim prehodom, ki so danes zasuti ali neprehodni. Kasnejše zimske vrnitve so razkrile še en obraz jam – ledeni, krhek, skoraj pravljičen. V času, ko so se v vhodnih delih oblikovali mogočni ledeni kapniki, je bilo treba jamski prostor osvetliti nežno, previdno, skoraj spoštljivo. Pri tem je pomagala drobna svetloba sveč, ki so jih prižigale spretne roke mlade pomočnice, moje hčere Neže, in ki so v temi ustvarjale ambient, v katerem so ledene oblike zažarele v svoji kratkotrajni lepoti.
Željnske jame so tako prostor, kjer se prepletajo narava, zgodovina, voda, led in človek. Prostor, kjer se čas upočasni in kjer se podzemlje razkrije v vsej svoji krhkosti in veličini. In prostor, ki nas opominja, kako pomembno je ohranjati tisto, kar je narava ustvarjala tisočletja. |
