MojaSlovenija.si

Postojnska jama

virtualna ekskurzija (2012)

leto 2005

leto 1999/2000

Postojnska jama je eden najobsežnejših in najbolj raziskanih jamskih sistemov v Sloveniji. Do danes je znanih 24.120 metrov podzemnih rovov, kar jo uvršča na drugo mesto med najdaljšimi jamskimi sistemi v državi, takoj za sistemom M16–Tolminski Migovec, ki presega 43 kilometrov rovov. Največja izmerjena globina Postojnskega sistema znaša 115 metrov. Hkrati je Postojnska jama največja turistična jama Dinarskega krasa in ena najbolj obiskanih kraških znamenitosti na svetu.

K jamskemu sistemu sodijo tudi njeni naravni zgodovinski vhodi: Otoška jama, Magdalena jama, Črna jama in Pivka jama. Celoten sistem je ustvarila ponikalnica reka Pivka, ki iz Postojnskega polja ponikne pod hribom Sovič in nadaljuje svojo pot proti podzemnemu sotočju z reko Rak v Planinski jami. Iz Planinske jame se nato pojavi kot reka Unica, ena od sedmih imen Ljubljanice.

Ko je reka Pivka pred približno dvema milijonoma let začela prodirati v podzemlje, je postopoma zniževala svojo strugo in ustvarjala večnadstropno jamo. Najstarejši rovi so danes suhi, mlajši pa še vedno aktivni. Voda, ki pronica skozi zakraselo površje, je v suhih rovih kapljico za kapljico odlagala kalcit in oblikovala bogat svet kapnikov: stalaktite, stalagmite, zavese, sigaste ponvice in druge oblike, ki so danes zaščitni znak Postojnske jame.

Temperatura v notranjosti jame se je v zadnjih desetletjih spremenila. Če je bila še v 20. stoletju stalno okoli 8 °C, se danes giblje med 8 in 10 °C, kar strokovnjaki povezujejo z vplivi globalnih podnebnih sprememb in povečanega števila obiskovalcev.

Postojnska jama je svetovno znana kot rojstni kraj speleobiologije. Leta 1797 je bil v Črni jami odkrit najznamenitejši jamski prebivalec – človeška ribica (Proteus anguinus). Leta 2016 je Postojnski jami kot prvi turistični jami na svetu uspelo razmnoževanje človeške ribice v ujetništvu, kar je bil izjemen znanstveni dosežek.

Leta 1831 je bil v Postojnski jami odkrit tudi prvi jamski hrošč na svetu, drobnovratnik (Leptodirus hochenwarti). To odkritje je prelomno spremenilo razumevanje življenja v podzemlju – do tedaj je veljalo, da v jamah ni živali.

Danes je v Postojnsko–Planinskem jamskem sistemu znanih več kot 175 živalskih vrst, od tega 115 pravih jamskih vrst, kar je največ na svetu za en sam jamski sistem. Mnoge vrste so bile prvič opisane prav po primerkih iz Postojnske jame.

V “Rovu novih podpisov”, 50 metrov od glavnega vhoda, stoji sodobna speleobiološka postaja Vivarij Proteusova jama, naslednica znamenite “Stazione biospeleologica” iz leta 1931 – enega prvih biospeleoloških laboratorijev na svetu.

Najstarejši podpisi na stenah jame segajo v 13. stoletje, kar dokazuje, da so ljudje Postojnsko jamo obiskovali že v srednjem veku.

Organiziran turistični razvoj se je začel leta 1818, ko je domačin Luka Čeč odkril notranje dele jame. Že leto pozneje so uredili prve poti in ustanovili Jamsko komisijo, ki je skrbela za jamo in organizirala prvo vodniško službo.

Leta 1872 so položili železniške tire, po katerih so vodniki potiskali vozičke z obiskovalci. Leta 1884 je bila v jami uvedena električna razsvetljava, ena prvih na svetu v podzemnem prostoru. Danes obiskovalce vozi električni jamski vlak.

Leta 1928 je bil pred vhodom zgrajen Jamski dvorec, ki še danes predstavlja osrednje sprejemno središče.

Za turistični obisk je odprtih več kot 5 kilometrov jame. Letno si jo ogleda približno 700.000 obiskovalcev, v celotni zgodovini pa že več kot 40 milijonov.

Med drugo svetovno vojno je nemška vojska v jami skladiščila gorivo za severni Jadran. 23. aprila 1944 je sabotažna skupina Vojkove brigade uspela vdreti v skladišče skozi star, napol zasuti rov iz Črne jame in ga razstreliti. Požar je gorel teden dni, saje pa so še danes vidne na stenah.

Postojnska jama je bila pomemben del mojega raziskovalnega in dokumentarnega dela. Prvič sem jo v celoti dokumentiral leta 1999, ko sem sistematično posnel vse glavne rove in dvorane. Nazadnje pa leta 2012, ko sem posodobil vizualizacijo in ponovno zajel ključne dele jamskega sistema z naprednejšo tehniko. Obe dokumentaciji sta bili obsežni, večmesečni terenski nalogi, ki sta mi omogočili, da sem jamo spoznal v vseh njenih razsežnostih – od turističnih poti do manj dostopnih delov, kjer se razkrivajo najstarejše zgodbe njenega nastanka.

Literatura:
Kataster jam, URL: https://www.katasterjam.si, citirano 10. julij 2022;
Skoberne, Peter Sto naravnih znamenitosti Slovenije, Ljubljana, Prešernova družba, 1988;