Grad na Goričkem

Grad na Goričkem – središče moči, krajinske identitete in sodobnega varstva dediščine

Naselje Grad leži v osrčju Goričkega, gričevnate pokrajine na skrajnem severovzhodu Slovenije, ki jo zaznamujejo blagi, valoviti hribi, razpršena poselitev in izjemna biotska raznovrstnost. Relief Goričkega je oblikovan iz mehkih sedimentnih kamnin, ki so se skozi tisočletja preoblikovale pod vplivom erozije, vodnih tokov in ledenodobnih procesov. Osrednji del naselja Grad se nahaja na nadmorski višini približno 275 metrov, na zahodnem robu Goričkega, kjer se gričevje počasi spušča proti ravnini ob reki Ledavi. Naselje je dobilo ime po mogočnem gradu, ki dominira nad pokrajino in je skozi stoletja predstavljal gospodarsko, politično in upravno središče širše regije.

Do leta 1957 je kraj nosil uradno ime Gornja Lendava, še prej pa madžarsko Lyndwa, kar odraža dolgoletno zgodovinsko povezanost območja z ogrskim prostorom. V pisnih virih je bil Grad omenjen kot trg že leta 1478, kar priča o njegovem zgodnjem gospodarskem pomenu; ta status je v Prekmurju poleg Lendave in Murske Sobote ohranil neprekinjeno. Posebno podobo naselja dopolnjuje župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki s svojo dominanto lego dopolnjuje grajsko silhueto.

Geografska lega in strateški pomen

Grad na Goričkem stoji na izraziti vzpetini, visoki 331 metrov, približno 300 metrov vzhodno od središča naselja. Ta lega je bila izbrana zaradi odličnega pregleda nad okoliško gričevnato pokrajino in nad dolino Ledave, kjer so potekale pomembne lokalne poti. Goričko je bilo v srednjem veku obmejno območje Ogrskega kraljestva, zato je bila nadzorna točka na hribu idealna za obrambo, pobiranje dajatev in upravljanje fevdalnih posesti.

Vzpetina, na kateri stoji grad, omogoča pregled nad številnimi dostopnimi smermi, kar je bilo ključno v času pogostih vojaških spopadov in mejnih napetosti. Poleg vojaškega pomena je bila lega primerna tudi za upravljanje obsežnih posesti, ki so obsegale polja, vinograde, gozdove in vasi.

Začetki gradu in srednjeveška zgodovina

Grad je bil kot stavba prvič omenjen leta 1275, vendar zgodovinski viri nakazujejo, da je stal že leta 1208, ko je na tem območju vladal fevdni grof Nikolaj. Prvotna zasnova je bila verjetno romanska ali zgodnjegotska, z masivnimi obrambnimi zidovi, stolpi in notranjim dvoriščem. V obdobju visokega srednjega veka je grad služil kot pomembna postojanka ogrske plemiške strukture, ki je nadzorovala severovzhodne meje kraljestva.

Skozi stoletja se je kompleks postopoma širil. Danes je Grad na Goričkem najobsežnejši grajski in fevdalni kompleks v Sloveniji, z obsegom približno 360 metrov – primerljiv z Ljubljanskim gradom in le nekoliko manjšim od celjskega Starega gradu z obzidjem. Kompleks je obsegal več stanovanjskih traktov, gospodarska poslopja, obrambne strukture in dvorišča, kar kaže na njegovo vlogo kot upravno-gospodarsko središče.

Baročna preobrazba in doba družine Batthyány

Sedanjo baročno podobo je grad dobil v 17. stoletju, ko je prešel v last vplivne madžarske plemiške družine Batthyány. Ta rodbina je bila ena najmočnejših v Ogrskem kraljestvu, zato ni presenetljivo, da je grad doživel temeljito preureditev. Zunanjost je dobila baročne arhitekturne elemente, notranjost pa je bila razkošno opremljena. V tem času je nastal tudi grajski park zahodno od kompleksa, zasajen z eksotičnimi drevesi, prinesenimi iz različnih delov sveta – od severnoameriških hrastov do azijskih okrasnih vrst. Park je bil zasnovan kot prostor za sprehode, lov in reprezentanco, kar je odražalo plemiški življenjski slog.

Grad v 19. in začetku 20. stoletja

V 19. stoletju je grad ohranil svojo funkcijo regionalnega središča, čeprav je pomen fevdalnih struktur postopoma upadal. Kljub temu je ostal simbol lokalne moči in identitete. V začetku 20. stoletja je bil še vedno v zasebni lasti, vendar so se zaradi gospodarskih sprememb in političnih pretresov začeli kazati znaki propadanja.

Medvojna zgodovina

V obdobju med obema vojnama je Goričko ostalo obrobno območje Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije. Grad je bil še vedno v zasebni lasti, vendar ni več imel nekdanjega gospodarskega pomena. Zaradi oddaljenosti od večjih urbanih središč in gospodarskih tokov je območje stagniralo, kar se je odražalo tudi na vzdrževanju grajskega kompleksa.

Po drugi svetovni vojni – razlastitev in propad

Po letu 1945 je grad doživel dramatičen preobrat. Sovjetska Rdeča armada je ob koncu vojne zasedla območje, iz gradu pa je izginila večina notranje opreme, pohištva in umetnin. Po odhodu sovjetskih enot je grad prešel v državno last, vendar je bil prepuščen propadanju. V desetletjih po vojni so se v njem menjavali različni uporabniki, od vojske do kmetijskih organizacij, kar je dodatno pospešilo degradacijo stavbe.

Obnova in sodobna raba

Leta 1985 se je začela postopna sanacija gradu, ki je bila sprva omejena na nujne posege. Prelomnica je nastopila leta 1993, ko se je začela sistematična obnova najstarejšega dela – palacija – ter severnega trakta. Leta 2006 je bila zaključena statična obnova, ki je omogočila nadaljnjo revitalizacijo kompleksa.

Od leta 2003 ima v obnovljenih prostorih sedež Javni zavod Krajinski park Goričko, ki skrbi za varstvo naravne in kulturne dediščine celotnega območja. V gradu deluje tudi informacijsko središče za obiskovalce trilateralnega čezmejnega parka Goričko–Raab–Őrség. V pritličju so urejene delavnice rokodelskih obrti, ki ohranjajo tradicionalno znanje in predstavljajo pomemben del lokalne identitete.

Danes je Grad na Goričkem živ kulturni, turistični in izobraževalni center. Poleg stalnih razstav gosti številne prireditve, festivale, strokovna srečanja in poroke. Njegova vloga se je iz nekdanjega fevdalnega središča preoblikovala v sodobno stičišče narave, dediščine in trajnostnega razvoja.