MojaSlovenija.si

English SLOVENIJA  

 

Boštjan Burger - Burger Landmarks

Bistra

Virtualna ekskurzija :: Virtual excursionvirtualna ekskurzija 2022

 

2012

 

TMS (Tehniški muzej Slovenije)

Burger.si je Mojaslovenija.si

Kartuzijanski samostan Bistra ali Kartuzija Bistra, latinsko Domus Vallis Jocosae, je bila ustanovljena kot tretja kartuzija na Slovenskem. Ustanovil jo je leta 1255 Bernard Spanheimski skupaj s svojim sinom Ulrikom Tretjim Spanheimskim, takratnim koroškim vojvodo.
Stavba stoji na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja, v občini Vrhnika. Danes se v stavbi nahaja Tehniški muzej Slovenije.

To je bila prva kartuzija na Kranjskem in poleg Žičke kartuzije, Kartuzije Jurklošter in Kartuzije Pleterje ena izmed štirih kartuzij na Slovenskem.
Sprva se je imenovala "Vesela dolina" (Vallis iocosa) oziroma po nemško tudi Freudental, nato po bližnji Borovnici, šele konec 15. stoletja se je pojavilo ime Bistra. Leta 1260 je samostan dobil ustanovno listino, ki jo je izdal Bernardov sin, Ulrik Tretji.

Papež Aleksander četrti pa je predhodno (leta 1257) že dodelil samostanu dva papeška privilegija, s katerima je zagotovil nemoteno delovanje samostana. Poznejši papeži in posvetni vladarji so samostanu nato primarno potrjevali stare pravice oziroma jim dodeljevali nove ali pa jim dodeljevali še posestva. Eno pomembnejših privilegijev je bila oprostitev mitnine na življenjske potrebščine. Zaradi tega se je Bistra zelo širila in tako je začela odkupovati tudi tuja posestva, med drugim tudi od Žičke kartuzije.

Prva polovica 14. stoletja predstavlja višek delovanja samostana. Tako je tudi uspevalo predvsem delovanje samostanske knjižnice, kjer so ustvarjali številne prepise in izvorna dela. V letih 1364 in 1382 sta samostan prizadela dva večja požara, s čimer se je pričelo počasno propadanje samostana.

Samostanska posest je obsegala na, po tedanji upravni razdelitvi, borovniškem in kamniškem področju, v štirinajstem stoletju pa ji je bila pridružena še Župnija v Cerknici. Prvo večje krizno obdobje je bilo v času priorovanja Primoža Jobsta, ko so samostanu večkrat zagrozili z zaprtjem.
Drugo večje gospodarsko-kulturno obdobje samostana je bilo konec sedemnajstega in v začetku osemnastega stoletja, ko je imel samostan tudi štiriindvajset redovnikov, ki so tako ustvarjali pod varstvom takratnega deželnega kneza in cesarja. Leta 1670 je zgradbo prizadel močan potres, leta 1773 pa požar.
Po vsaki katastrofi so poslopje ponovno pozidali.

Jedro samostana je bila značilno kartuzijanska enoladijska cerkev iz 13. stoletja z malim križnim hodnikom, ob katerem so bili skupni prostori s kapiteljsko dvorano in jedilnico. Veliko površino na vzhodni strani je zavzemal veliki križni hodnik, ki je povezoval okrog njega nanizane meniške celice. Na sredini je bilo samostansko pokopališče. Cerkev, porušena leta 1808, je stala tam, kjer se danes dvorišče odpira proti parku.

Ob sedanjem baročnem prehodu na notranje dvorišče se nahaja kapela sv. Jožefa, okrašena z bogatimi štukaturami in freskami Antona Cebeja iz druge polovice 18. stoletja. V 16. stoletju so bila ob potoku dograjena gospodarska poslopja, v 17. pa so samostan predelali in mu dodali baročne arkade.

Konec delovanja kartuzije je predstavljal devetindvajseti januar 1782, ko je cesar Jožef II. izdal odlok o razpustitvi samostana. Redovniki so prejeli odpravnino in pokojnino, posestvo pa so deloma zaplenili, deloma prodali, deloma pa predali Cerkvi. Posest je leta 1826 kupil tovarnar Franc Galle, ki je dal poslopju videz graščine in odstranil še zadnje elemente kartuzije.
Na mestu, kjer se danes dvorišče odpira proti parku, je do leta 1808 stalo pokopališče in samostanska cerkev, zgrajena konec trinajstega stoletja. Lastništvo posestva se je po Galetovi smrti preneslo na njegove dediče, ki so do leta 1945 živeli v graščini.
Po 2. svetovni vojni je bilo posestvo nacionalizirano, od leta 1951 pa se v zgradbi nahaja Tehniški muzej Slovenije.

Literatura:
Smole M.: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 82, 83.
Tehniški muzej SLovenije, URL: www.tms.si, povzeto 8.7.2022.

Burger Landmarks / MojaSlovenija.si

Digitalizacija dediščine: (c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2022