3D Stereo 360° (Dela 2012/2015)

Za ogled je potrebna oprema za navidezno resničnost

HMD - Za navidezno resničnost potrebujete naglavni prikazovalnik

Med letoma 2012 in 2015 sem se lotil enega najzahtevnejših in najbolj vznemirljivih projektov v svoji karieri: eksperimentalnega snemanja 3D stereo 360° panoram. To je bilo obdobje, ko tehnologija VR še ni bila del vsakdana, ko so bila VR očala redkost in ko je bilo treba večino procesov za snemanje, obdelavo in prikaz razviti iz nič. Prav zato mi je bil ta projekt še posebej pri srcu – bila je to pot v neznano, raziskovanje tehnoloških meja in preizkušanje lastne vztrajnosti.

Kako razumem 3D stereo fotografijo

Stereoskopska fotografija me je vedno privlačila, ker posnema način, kako vidimo svet. Naše oči so nekoliko razmaknjene, zato vsaka zajame malce drugačen pogled. Ko se ti dve sliki v možganih združita, nastane občutek globine. Pri stereoskopski fotografiji to repliciram tako, da posnamem dve skoraj identični fotografiji, vsako iz perspektive enega očesa. Ko si ju ogledamo skozi ustrezno napravo, se prebudi vtis tridimenzionalnosti.

To je osnova 3D-ja. A zanimalo me je več. Želel sem preseči klasično stereoskopijo in ustvariti nekaj, kar gledalca ne postavi le pred prizor, temveč v središče prostora.

Zakaj je 3D Stereo 360° preboj

3D Stereo 360° je preboj, ker združuje dve zahtevni tehniki: stereoskopsko fotografijo in polno sferno panoramo. To pomeni, da ne zajamem le dveh zamaknjenih slik, temveč celotno okolico v stereo paru. Gledalec se lahko ozre v vse smeri – gor, dol, levo, desno – in ves čas ohranja občutek globine.

V letih 2012–2015 je bila ta tehnika še v povojih. Programska oprema je bila omejena, strojna še bolj, zato sem moral marsikaj izumiti sproti. Vsaka panorama je bila rezultat natančnega načrtovanja, tehnične iznajdljivosti in potrpežljive obdelave.

Najzahtevnejši izziv: Regijski park Škocjanske jame

Od vseh lokacij, ki sem jih dokumentiral, so bile Škocjanske jame najtežji izziv. Jame so izjemno zahtevno okolje za kakršno koli fotografijo, kaj šele za 3D stereo 360°.

V njih sem se soočal z:

• skoraj popolno temo,
• ekstremnimi kontrasti,
• vlago, ki je ogrožala opremo,
• kapljajočo vodo, ki bi lahko uničila posnetek,
• omejenim gibanjem,
• nevarnimi ali nedostopnimi perspektivami,
• in prostori, ki so tako prostrani, da jih je težko zajeti celo v klasični panorami.

Kljub temu mi je v osmih mesecih intenzivnega dela uspelo ustvariti popoln 3D stereo 360° arhiv Škocjanskih jam. V takšnem okolju bi lahko vsaka napaka v geometriji ali osvetlitvi uničila stereo učinek, zato je bilo treba delati z izjemno natančnostjo.

Kako so se spremenile metode prikaza

Ko sem začel, so bile metode za prikaz 3D vsebin precej omejene. V preteklosti smo uporabljali:

• preprosta anaglifna očala z rdeče-modrimi filtri,
• polarizacijska očala,
• aktivna očala s zaslonko,
• stereoskopske monitorje,
• dvojne projekcije.

Šele prihod naprav HMD – Head Mounted Display je stereoskopijo dvignil na novo raven. Ko sem prvič videl svoje 3D stereo 360° panorame v VR očalih, sem vedel, da je to tisto, za kar sem delal. VR očala gledalcu omogočijo, da globine ne le vidi, ampak doživi prostor. To je tisto, kar spremeni stereoskopijo iz fotografije v izkušnjo.

Projekt 3D Stereo 360° mi je pomemben iz več razlogov. Tehnično je bil pionirski, kulturno pa je dragocen, ker v prostorski obliki dokumentira slovensko naravno in kulturno dediščino. Ta projekt je postal časovna kapsula, ki združuje tehnologijo, prostor in mojo osebno vizijo.

avtor: Boštjan Burger, 16. junij 2016